LEWY d.o.o.™

Ali bolje rečeno: sem zbiral. Zadnje čase je toliko drugih stvari, pa šola… Vendar imam vso “robo” še zmeraj skrbno spravljeno. In, kaj je ta “roba”?

Marsikaj. Za večino so bile nekoč (nekoč? Nekaj let nazaj?) zelo popularne znamke (tudi danes so, če le najdeš čas za urejanje in razvrščanje, ki mu ni konca). Ja, nabralo se jih je že za kar nekaj albumov.  Seveda so tiste najzanimivejše, stare znamke še od mojega očeta, ki je temu najbrž posvetil kar dosti časa.

Do pred nekaj leti sem zelo aktivno zbiral tudi stripe Miki Miške, ki se jih je nabralo že preko dvesto. Najstarejšega sem si priboril iz leta 96, sedaj, ko pa jih ne berem več redno, poskušam zbrati izvod stripa v čim večih jezikih. Disneyev lik in njegovi stripi se namreč prodajajo v večini držav tako v Evropi, kot po svetu.

Kar daleč sem prišel tudi z zbiranjem sličic Kraljestva živali ali Životinskega carstva, manjka mi še okoli 5o sličic. Mimogrede, či bi kdo kaj menjal ali podaril, je že skrajni čas, da nalepim vse trikotnike in dobim zasluženi “čokoladni paket”, ki ga obljubljajo.

Ob preiskovanju omare sem zadnjič naletel tudi na celo škatlo figuric iz Kinder jajčk in bilo jih je res preveč, da bi vse preštel. Našel sem tudi tiste majhne rumene (in drugih barv) kroglice za plastične pištole, katerih je včasih po tleh ležalo na kupe. In sem jih pobiral. Norec? Mogoče. Danes bi ta čas izkoristil za marsikaj drugega.

Našel sem tudi zbirko starih mobitelov in se kar malo nasmehnil ob pogledu na Čukca, ki nam je včasih toliko pomenil. Tisti centimeter črno-belega enkrana! Nobenih igric, slikanja, MP3 glasbe ali celo kamere. Pa vendar je baterija zdržala tedne in noben padec mu ni povzročil posledic. Ali pa stara očetova Motorola, ki ima anteno večjo, kot je sam mobilnik. In kar je ob vsem tem najbolj zanimivo, je to, da od uporabe tega telefona ni več kot 10 let. Si lahko predstavlajte?

In tudi mobikartice. Ja, to smo včasih zbirali. Na hitro sem jih naštel okoli 150. Kako zanimivo je bilo dobito kartico s sliko plavčka, ki je bil na petih tisočakih. Tiste, ki so bili bolj “po babje klepetavi” in so kupili “ta drage primerke”, sem prosil, če mi jih odstopijo. In so mi jih. In tako jih imam še danes.

Našel sem tudi kar nekaj polepljenih albumov nogometnih prvenstev, tako svetovnih, kot evropskih. Zraven pa kupe nalepk, ki kljub strastni menjavi med sošolci niso šle v promet in so ostale. V spomin.

Ali pa Pokemon karte. In to. In ono…

Hja, marskikaj sem zbiral. In sigurno bom poskrbel, da se zbirke, sploh tiste obsežnejše, ohranijo. Morda za kasnejše generacije, ki se bodo čudile temu, kaj vse smo počeli mi, ko smo bili mladi.