LEWY d.o.o.™

Ko se nakup ZARES izplača!

Danes okoli četrte popoldne sem na dom prejel paket spletne trgovine Mimovrste. Tako je, v petek sem prek njihove strani naročil nov fotoaparat Nikon coolpix s600. Počakal sem čez vikend, v ponedeljek pa že prejel obvestilo, da bo paket dostavljen danes.

Prejšnji fotoaparat Olympus C-370 sem kupil, mislim da, pred štirimi leti. Takrat je bila digitalna fotografija še v uveljavljanju in danes s takim fotoaparatom res nimaš več kaj početi. Baterije AA, ki naj bi jih polnili znova in znova so se v tem času namreč že tako iztrošile, da so vzdržale le še posnetek ali dva. Da odzivnosti sploh ne omenjam, saj traja celih pet sekund (kar je ogroomno), da se mašina odloči in fotografira. Sliko potem zagledaš na (danes) mini ekrančku, pa tudi sama kvaliteta slike zaradi mnogih dejavnikov, tudi tega, da ima le 3,2 megapiksla, ni kaj prida.

Ta star…

in novi lepotec:

Poleti sem na portalu Mimovrste zagledal izjemno ponudbo fotoaparata, ki je danes že pri meni doma. Za primerjavo sem se takoj odpeljal v Big Bang, kjer stane (v akciji) 270 Ojrov. V trgovini na Viču pa je njegova cena neverjetnih 340 €.

Seveda vas zanima, za koliko se je denarnica stanjšala meni. Za samo 206 evrov! Beseda samo je upravičena ne le zaradi primerljivih cen, ki sem jih navedel, pač pa tudi zato, ker za ta denar dobiš ogromno. Pa ne le v smislu razsežnosti tehnologije, ampak tudi zato, ker sem v paketu dobil tudi usnjeno torbico in USB ključek.

Vendar to še ni vse! Ker so mi ob fotoaparatu (ki v osnovi - na Mimovrstah - stane 199€) ponudili še paket, v katerem dobiš še večjo torbico za opremo in še 4Gb SD kartico, ki drugače skupaj staneta 40€. V “kompletu” pa sem ju kupil za samo 7€.

Če zaključim s tem, da verjetno Mimovrste fotoaparate v masovni nabavi dobijo še veliko ceneje, je vsekakor velika protiutež, da tudi ostali ponudniki tehnične opreme (npr. Big Bang) kupijo artikle po cenejši ceni. Zato je samo vprašanje časa, kdaj bodo ljudje dovolj informirani in se poslužili spletnega nakupa (pri pri nas že kar nekih ponudnikih.) Spletno nakupovanje je nakupovanje prihodnosti, tudi zaradi številnih ostalih ugodnosti, ki jih omogoča. Aja. Še nakaj sem pozabil. V paketu je bil priložen še bon za Itivi, naročanje filmov na dom, v vrednosti 10€. Pa še zadnja številka blogerskega časopisa Blogorola.

Nasvet za vse, ki še zmeraj prisegate na “nespletno” nakupovanje: Ob naslednjem nakupu, samo za hec, poglejte, za koliko denarja isti artikel dobite na Mimovrstah in ponudba vas bo prepričala. Definitivno.

Za tiste, ki jih zanima, pa še nekaj tehničnih lastnosti fotoaparata.

Kdo ma tolk keša?

Ne resno. To je pa zdaj že preveč. Danes sem se po dolgem času spet odpravil v naš McDonalds na Rudniku in si privoščil porcijo nezdrave hrane. Kar lepo so uredili zunanji del, bil sem presenečen. Vendar o tem nisem preveč razmišljal, saj me je na poti do tja zmotilo nekaj povsem drugega.

Kdor malo pozna, kako izgleda Industrijska cona Rudnik, bo vedel, da te ob prihodu iz smeri Lj. Center najprej pozdravi povsem in super nova Supernova. Notri sem bil enkrat, nekaj dni po otvoritvi, zdaj pa sem bil namenjen v Mercator. Pač kupit nekaj za gospodinjstvo.

Ob štirih popoldne vstopim v ta megalomanski center, ki še diši po novem in se ozrem okoli. Iz zadnjega vhoda, kjer sem pustil kolo, se namenim proti delu, ki si ga je prilastil naš najbolši sosed. Pogled mi med hojo uhaja iz trgovine v trgovino, za pulti pa vidim samo zdolgočasene prodajalce, ki bogvekaj počejo na računalnikih. Saj ni čudno, da jim je dolgčas! Zakaj? Ker je bil najnovejši trgovski objekt pri nas, v času mojega obiska popolnoma prazen. Notri so gostilne z različnimi ponudbami, kavarne, trgovinice za vse okuse in starosti, seveda, zelo raznolika ponudba. Vendar skupno jim je to, da so prazne.

Nekaj ljudi srečam v Mercatorju in se obenem čudim, kaj naredijo z vso to hrano, ki daje občutek, da bi ob najmanjšem tresljaju od natrpanosti popadala s polic. Izberem, plačam, se odpeljem.

Grem po cesti, ki ločuje Supernovo od Leclerca in se že skoraj prepričam, da še ni prava ura in so ljudje še v službah. Pa kmalu spremenim mnenje. Parkirišče Leclerca je namreč nabito polno. Vsaj nekdo je uspel v tej poplavi trgovskih centrov zadržati svoje kupce. Med tem ko ogromno parkirišče Supernove samuje. Zanimivo, nekdo je na njem pustil kar svoj avtodom.

Kmalu pa opazim, da je med poletjem še nekaj zraslo v bližini. Lidl! Za hec zavijem še na njihovo parkirišče, ki je, uganite - prazno. Vozički, ki jih je toliko, da jih komaj vse zaobjameš s pogledom, pa se grejejo na vročem soncu. Ko že mislim, da je zaprto, v trgovino le vstopi starejši par.

Vozim mimo, zdaj mi je že prišlo v navado. Seveda, Eurospin. Parkirišče prazno, kaj več me ne zanima, ker že zagledam Mac-ov Drive in.

Hitro in za kratek čas sem sit, po zaslugi visokokalorijske hrane. Ko prikolesarim domov, preberem, da bodo gradili še nek nov potrošniški objekt v Stožicah, zraven stadiona in da bo imel…

Pa kaj ni dovolj, da je že Citypark največji tovrstni trgovski center v Evropi? In kje je toliko ljudi, ki bodo pokupili vso robo?

Cene pa rastejo…

Vaša kartica ni veljavna

se je danes izpisalo na ekranu bankomata NLB v stari Ljubljani, ko sem želel nič hudega sluteče kupiti Mobi kartico. Na srečo (no ja) je bila zraven bankomata tudi enota NLB, kjer sem hitro povprašal, zakaj za hudiča mi bankomat zatrjuje, da moja bančna ni veljavna.

Mlad moški v suknjiču za okencem v roke prime mojo kartico, ki mu jo podam pod steklenim okencem. Že v naslednjem trenutku se mi nasmehne, ko pa vidi moj debel pogled in začudenje, pa izreče:

“Že nekaj časa ima Ljubljanska banka nove kartice”, reče, medtem ko kartico povleče skozi nekakšen čitalnik. “Ja, blokirana je,” še doda.

Jaz pa: “Vem, da ima nove kartice in tudi že kar nekaj časa čakam nanjo…”

Prekine me, kot da že pozna scenarij in točno pozna moj problem, njegov glas pa zveni kot nasvet, ki ga izreče veliki množici ljudi: “Oglasite se v svoji matični enoti.”

“Verjetno na Tavčarjevi”, se že v naslednjem trenutku iz neznano kje pojavi mlajša ženska in se postavi za stol gospodiča, ki sedi ob računalniku.

Jaz pa, med tem ko v glavi urejam vse podatke, rečem: “A ni tako, da naj bi nove kartice dobili po pošti?”

Naslednjih nekaj trenutkov popolna tišina, za okencem opazim še eno osebo, zdaj je že tri proti ena in prav čutim, kako si mislijo: “Pa kaj ti ni jasno, mladič?! Spoki po novo al pa ne, sam zgin iz banke ker zapiramo in bi radi šli dam!”

Vendar nasprotno, prav priliznjeno prijazno se oglasi še tretja, tokrat malo starejša ženska, ki reče: “Res je, kartice smo pošiljali na dom, vendar nekateri jo morate priti iskat sami…”

Ampak jaz se ne dam: “Razumem, ampak kako naj bi jaz vedel, da jo moram priti iskat SAM, in da sem ravno JAZ srečnež, ki je ne prejme domov?”

Zopet nemi pogledi, katerih misli dobro poznam.

Zato nadaljujem: “Lahko vsaj tukaj kupim eno kartico za 5€? Od Mobitela.”

Gospodič pa: “Lahko, samo osebni dokument potrebujem.”

“Je dijaška osebni dokument,” vprašam in se delam, da ne poznam odgovora in potem, ko mi odgovori z ne, besno razmišljam zakaj sploh rabimo dijaško in zakaj so na njej vsi tisti resni podatki in številke…

Zopet začne mlajša ženska: “Najbolje, da greš na Tavčarjevo in tam urediš zadevo.”

Ustnice držim tesno skupaj in nemo odidem brez pozdrava, čeprav vem, da niso persone za okencem prav nič krive za to, da jaz nisem prejel obvestila, na katerem bi pisalo, da moram kartico prevzeti sam.

Odpravim se domov brez keša na mobiju in se vmes spomnim, da sem danes že bil na Tavčarjevi, vendar bankomat ni deloval in me zato tudi ni obvestil, da kartica ni več veljavna in bi posledično lahko menjavo opravil kar tam, v poslovalnici na Tavčarjevi.

Ah, naključja…

Kiksi naših televizijcev

Tudi naši televizijci so samo ljudje in s tem tudi zmotljivi. Seveda imamo več možnosti, da smo takim “kiksom” priča povsod, razen na nacionalki, kjer ravno z nasprotnim - veliko resnostjo - odvrnejo velik del gledalcev.

Že večkrat sem se nasmejal spodnjim videom, tokrat pa sem se odličil, da jih zberem skupaj in jih delim z vami. Click here to view the embedded video. Click here to view the embedded video.

Nis(m)o vsi vedno najbolje razpoloženi… Click here to view the embedded video.

Veliko (največkrat) smešnih izpadov pa imajo tudi športni komentatorji… Click here to view the embedded video. Click here to view the embedded video. Click here to view the embedded video. Click here to view the embedded video.

Glede na tole pa mislim, da lahko Miranu vse oprostimo… Click here to view the embedded video.

No, pa vendar; na Tv Slo imajo očitno drugačne težave… Click here to view the embedded video.

Lahko pa se tolažimo, da se ne dogaja samo nam… Click here to view the embedded video.

Igram se

Končno je zares konec šole in s tem tudi veliko več prostega časa. Zato se te dni (med drugim) igram tudi z programčki (preveč milo rečeno) za montažo videa. Danes sem se lotil spodnjega filmčka, katerega izdelava morda zgleda enostavna, pa ni. Verjemite. Tisti, ki so vsaj enkrat kaj (resnega) zmontirali, se bodo po vsej verjetnosti strinjali.

Podoben efekt je bil prisoten tudi v spominskem videu Pop-a, ki je bil namenjen v spomin Janezu Drnovšku. Če se ga (v tako hitrem tempu življenja) sploh še kdo spominja.

Click here to view the embedded video.

Zbiram…

Ali bolje rečeno: sem zbiral. Zadnje čase je toliko drugih stvari, pa šola… Vendar imam vso “robo” še zmeraj skrbno spravljeno. In, kaj je ta “roba”?

Marsikaj. Za večino so bile nekoč (nekoč? Nekaj let nazaj?) zelo popularne znamke (tudi danes so, če le najdeš čas za urejanje in razvrščanje, ki mu ni konca). Ja, nabralo se jih je že za kar nekaj albumov. Seveda so tiste najzanimivejše, stare znamke še od mojega očeta, ki je temu najbrž posvetil kar dosti časa.

Do pred nekaj leti sem zelo aktivno zbiral tudi stripe Miki Miške, ki se jih je nabralo že preko dvesto. Najstarejšega sem si priboril iz leta 96, sedaj, ko pa jih ne berem več redno, poskušam zbrati izvod stripa v čim večih jezikih. Disneyev lik in njegovi stripi se namreč prodajajo v večini držav tako v Evropi, kot po svetu.

Kar daleč sem prišel tudi z zbiranjem sličic Kraljestva živali ali Životinskega carstva, manjka mi še okoli 5o sličic. Mimogrede, či bi kdo kaj menjal ali podaril, je že skrajni čas, da nalepim vse trikotnike in dobim zasluženi “čokoladni paket”, ki ga obljubljajo.

Ob preiskovanju omare sem zadnjič naletel tudi na celo škatlo figuric iz Kinder jajčk in bilo jih je res preveč, da bi vse preštel. Našel sem tudi tiste majhne rumene (in drugih barv) kroglice za plastične pištole, katerih je včasih po tleh ležalo na kupe. In sem jih pobiral. Norec? Mogoče. Danes bi ta čas izkoristil za marsikaj drugega.

Našel sem tudi zbirko starih mobitelov in se kar malo nasmehnil ob pogledu na Čukca, ki nam je včasih toliko pomenil. Tisti centimeter črno-belega enkrana! Nobenih igric, slikanja, MP3 glasbe ali celo kamere. Pa vendar je baterija zdržala tedne in noben padec mu ni povzročil posledic. Ali pa stara očetova Motorola, ki ima anteno večjo, kot je sam mobilnik. In kar je ob vsem tem najbolj zanimivo, je to, da od uporabe tega telefona ni več kot 10 let. Si lahko predstavlajte?

In tudi mobikartice. Ja, to smo včasih zbirali. Na hitro sem jih naštel okoli 150. Kako zanimivo je bilo dobito kartico s sliko plavčka, ki je bil na petih tisočakih. Tiste, ki so bili bolj “po babje klepetavi” in so kupili “ta drage primerke”, sem prosil, če mi jih odstopijo. In so mi jih. In tako jih imam še danes.

Našel sem tudi kar nekaj polepljenih albumov nogometnih prvenstev, tako svetovnih, kot evropskih. Zraven pa kupe nalepk, ki kljub strastni menjavi med sošolci niso šle v promet in so ostale. V spomin.

Ali pa Pokemon karte. In to. In ono…

Hja, marskikaj sem zbiral. In sigurno bom poskrbel, da se zbirke, sploh tiste obsežnejše, ohranijo. Morda za kasnejše generacije, ki se bodo čudile temu, kaj vse smo počeli mi, ko smo bili mladi.

Mobitel - kako dolgo še?

Saj vsi vemo, da ko je govora o punudnikih mobilne telefonije, Mobitel zasede vodilno in prvo mesto. Ampak, kar je izredno šokantno, sploh za tiste, ki s(m)o naročniki omenjenega operaterja, je to, da je tudi najdražji. Vsaj po zanj negativni reklami Mercatorjevega M mobila, ki ponudbo Mobitela in ostalih slovenskih ponudnike primerja s svojo, seveda boljšo ponudbo.

In ni čudno, da je, vsaj po vsebini tega oglasa sodeč, najugodejši ponudnik M mobil. Sledita Izimobil in Tušmobil, potem Debitel in čisto na koncu, z najmanj minutami pogovorov za 10€, Mobitel. Seveda si, vsaj zaenkrat, Mobitel to lahko privošči. Je prvi ponudnik, ki je pri nas omogočal mobilno telefonijo in celo ime naprav, ki se pravilno imenujejo mobilni aparati oz. mobilni telefoni imenujemo kar po podjetju Mobitel - mobiteli o. mobiji.

Zaenkrat je Mobitel še vodilni operater, vendar ga tesno dohiteva Simobil (ki ga na reklami mimogrede ni, saj je Simobil nosilno podjetje predplačniškega paketa M mobil), ki se ponaša z vsakomesečnimi akcijami, popusti in nizkimi cenami klicev.

Če sklepam po sebi, se Mobitelu v prihodnosti ne piše dobro. Sploh, če ne misli poceniti svojih storitev in začeti upoštevati konkurence, ki vsak dan preseneča z novimi akcijami in popusti. Mobitel pa izgublja uporabnike.

Moje mnenje pač.

HD kamera. Pa je res HIGH DEFINITION?

Ko sem danes malo brskal po Mimovrstah, sem naletel na nekaj presenetljivega. Glede HD kamere namreč. Že vsaj zadnje pol leta se govori o tej novi tehnologiji, ki naj bi (seveda tudi je) prinesla nove razsežnosti in ločljivost posnetkov za vsakogar. Vendar, kot sem omenil, sem danes naletel na nekaj nelogičnega.

Primerjajmo običajno Mini Dv kamero Sony in HD kamero istega proizvajalca:

Pri opisu Mini DV kamere zasledimo:

Kamera se lahko pohvali s senzorjem CCD z ločljivostjo 800.000 pik in objektivom Carl Zeiss® Vario-Tessar® s 40-kratnim optičnim zoomom ter 2000-kratnim digitalnim zoomom. Da pa bodo vaši posnetki resnično dobri, imate na voljo še Super SteadyShot za izboljšano stabilnost fotografij in videa.

Za HD kamero pa so napisali:

Bistvo je torej, da sta opisa kamere identična.

Seveda ob podrobnem pregledu ostalih karakteristik (spodaj sta sliki) vidimo, da razlika med kamerama obstaja, nenazadnje HD snema na trdi disk in ne na Mini DV kasetke, razlika je tudi v avdio sistemu, merah ter masi in seveda v priloženi opremi. Vendar to so izredno majhne razlike.

Naj vas torej vprašam;

Ali samo zaradi tdega diska ob nakupu “HD kamere” plačamo čez 200€ več in kje naj bi bila tista strašna resolucija?

Matematika, moja največja ljubezen…

Hja. Žal ne. Pa ne, da mam kej proti njej, ampak očitno sem bolj družbosloven človek. Pa sem res? Sem. Ampak fiza in kema mi gresta vseeno čisto super. Sploh v primerjavi z matematko. Mi gresta briljantno. Torej bi bilo bolj prav, da rečem, da sem ne-matematični človek. Ja, to bo to.

Ampak tega ne štekam. Čeprav se mi je matematka že lani, v devetem, zdela kar težka, letos, v prvem, opažam, da tisto ni bilo nič. (Veliko vejic, kaj? Ja, to mi gre.) Skratka… Naš dragi profesor Hajdi - Samo Hajdinjak (pazite na ostrivec na zadnjem a!) je zahteven. Zahtevna je njegova matematika. Vendar razlaga odlično. Fenomenalno. Občudejem ga. Njega in vse, ki ko zagledajo račun brez problema poprimejo za svinčnik in pravilno izračunajo še tako težak račun. Ne razumem popolnoma, vendar se mi zdi, da “matematični osebki”, če jih tako poimenujem, vidijo v prihodnost. Točno namreč vejo, kaj bodo naredili po treh korakih računanja in si vse vnaprej zamislijo…

Skratka, Hajdi pravi, da če sproti rešuješ domače naloge in spremljaš pri urah, imaš najmanj 3. Žal, vsaj pri meni, ni tako. Izpoljnujem vse zgornje pogoje in vendar je moja trojka zelo majava in kaže bolj na 2.

Ta matematika je na splošno velik problem na gimnazijah. Poznam ogromno ljudi, ki imajo težave samo z matematiko. Ne vem, zakaj je ravno matematika tak problem. Vsem nam. Pač. Ampak zato še nismo neumni.

Tako pač je. Kaj čmo jokat. Tolažim se s tem, da nisem edini, ki mu ne gre in da so tudi mnogi, ki jim gre še slabše. Tiste s peticami pa kar odmislim (ane Franko?). Grem se učit. V sredo pišemo.

Ubistvu grem zdele spat. Jutri bo čas za matematiko.

En matematični pozdravčič (kot bi rekel Drobči(pa smo že pri geografiji in dvojnih oklepajih…))!

Big brother ali: Kako zaslužiti

Pa da smo si na jasnem - tokrat ne mislim nagrade, ki si jo bo prislužil tekmovalec, ki bo v “medvojni luknji” oz. razkošnem stanovanju zdržal do konca - torej kar 92 dni, vendar zaslužek, s katerim se bohoti Pro Plus, ki ima pod okriljem Pop Tv in Kanal A in je odkupil licenco za Brotherja.

Javno dostopni podatki in cenik predvajanja oglasov, od katerih komercialka “živi”, te kar malo presunejo. Začnimo: cenik je zastavljen glede na sekunde, koliko oglas traja in običajno je to trideset sekund. Lahko bi rekli; čas je denar. Dobesedno - 30 sekundni oglas med Vzemi ali pusti stane 3100 evrov, Trenja oglaševalce stanejo 3400 evrov, Preverjeno pa 3800 evrov. Big Brother je trenutno vreden 3200 evrov. Vendar ti podatki ne pomenijo nič, dokler ne izračunamo, koliko oglasov omenjena televizijska hiša dejansko prikaže. Osredotočimo se na posamezno oddajo in razmislimo; Med enourno oddajo se ponavadi zvrstijo štirje oglasno bloki, ki običajno trajajo 5 minut, t.j. 300 sekund. Za primer vzemimo absolutnega zmagovalca, najdražjo oddajo omenjene televizije, to je As ti tud not padu. 30 sekundni oglas namreč stane kar 4500 evrov.

Računajmo: 8 oglasnih blokov x 10 oglasov na blok(300s : 30s = 10) x 4500 evrov, kolikor stane 30 sekundni oglas. Rezultat je sledeč: Ena oddaja As ti tud not padu je vredna kar 360 000 evrov.

Presunljivo? Najbrž. Vsaj za večino. Sicer pa ne smemo pozabiti na stroške, ki jih mora oddaja, z - očitno razumnim zaslužkom - pokriti. Velja omeniti tudi, da zgornje cene veljajo za mesec marec in vanje še ni vštet DDV.

Torej - naslednjič, ko vašo priljubljeno oddajo prekinejo sitne reklame, pomislite, kakšen denar se pretaka za njimi.