LEWY d.o.o.™

Ali bolje rečeno: sem zbiral. Zadnje čase je toliko drugih stvari, pa šola… Vendar imam vso “robo” še zmeraj skrbno spravljeno. In, kaj je ta “roba”?

Marsikaj. Za večino so bile nekoč (nekoč? Nekaj let nazaj?) zelo popularne znamke (tudi danes so, če le najdeš čas za urejanje in razvrščanje, ki mu ni konca). Ja, nabralo se jih je že za kar nekaj albumov.  Seveda so tiste najzanimivejše, stare znamke še od mojega očeta, ki je temu najbrž posvetil kar dosti časa.

Do pred nekaj leti sem zelo aktivno zbiral tudi stripe Miki Miške, ki se jih je nabralo že preko dvesto. Najstarejšega sem si priboril iz leta 96, sedaj, ko pa jih ne berem več redno, poskušam zbrati izvod stripa v čim večih jezikih. Disneyev lik in njegovi stripi se namreč prodajajo v večini držav tako v Evropi, kot po svetu.

Kar daleč sem prišel tudi z zbiranjem sličic Kraljestva živali ali Životinskega carstva, manjka mi še okoli 5o sličic. Mimogrede, či bi kdo kaj menjal ali podaril, je že skrajni čas, da nalepim vse trikotnike in dobim zasluženi “čokoladni paket”, ki ga obljubljajo.

Ob preiskovanju omare sem zadnjič naletel tudi na celo škatlo figuric iz Kinder jajčk in bilo jih je res preveč, da bi vse preštel. Našel sem tudi tiste majhne rumene (in drugih barv) kroglice za plastične pištole, katerih je včasih po tleh ležalo na kupe. In sem jih pobiral. Norec? Mogoče. Danes bi ta čas izkoristil za marsikaj drugega.

Našel sem tudi zbirko starih mobitelov in se kar malo nasmehnil ob pogledu na Čukca, ki nam je včasih toliko pomenil. Tisti centimeter črno-belega enkrana! Nobenih igric, slikanja, MP3 glasbe ali celo kamere. Pa vendar je baterija zdržala tedne in noben padec mu ni povzročil posledic. Ali pa stara očetova Motorola, ki ima anteno večjo, kot je sam mobilnik. In kar je ob vsem tem najbolj zanimivo, je to, da od uporabe tega telefona ni več kot 10 let. Si lahko predstavlajte?

In tudi mobikartice. Ja, to smo včasih zbirali. Na hitro sem jih naštel okoli 150. Kako zanimivo je bilo dobito kartico s sliko plavčka, ki je bil na petih tisočakih. Tiste, ki so bili bolj “po babje klepetavi” in so kupili “ta drage primerke”, sem prosil, če mi jih odstopijo. In so mi jih. In tako jih imam še danes.

Našel sem tudi kar nekaj polepljenih albumov nogometnih prvenstev, tako svetovnih, kot evropskih. Zraven pa kupe nalepk, ki kljub strastni menjavi med sošolci niso šle v promet in so ostale. V spomin.

Ali pa Pokemon karte. In to. In ono…

Hja, marskikaj sem zbiral. In sigurno bom poskrbel, da se zbirke, sploh tiste obsežnejše, ohranijo. Morda za kasnejše generacije, ki se bodo čudile temu, kaj vse smo počeli mi, ko smo bili mladi.

Saj vsi vemo, da ko je govora o punudnikih mobilne telefonije, Mobitel zasede vodilno in prvo mesto. Ampak, kar je izredno šokantno, sploh za tiste, ki s(m)o naročniki omenjenega operaterja, je to, da je tudi najdražji. Vsaj po zanj negativni reklami Mercatorjevega M mobila, ki ponudbo Mobitela in ostalih slovenskih ponudnike primerja s svojo, seveda boljšo ponudbo.

In ni čudno, da je, vsaj po vsebini tega oglasa sodeč, najugodejši ponudnik M mobil. Sledita Izimobil in Tušmobil, potem Debitel in čisto na koncu, z najmanj minutami pogovorov za 10€, Mobitel. Seveda si, vsaj zaenkrat, Mobitel to lahko privošči. Je prvi ponudnik, ki je pri nas omogočal mobilno telefonijo in celo ime naprav, ki se pravilno imenujejo mobilni aparati oz. mobilni telefoni imenujemo kar po podjetju Mobitel - mobiteli o. mobiji.

Zaenkrat je Mobitel še vodilni operater, vendar ga tesno dohiteva Simobil (ki ga na reklami mimogrede ni, saj je Simobil nosilno podjetje predplačniškega paketa M mobil), ki se ponaša z vsakomesečnimi akcijami, popusti in nizkimi cenami klicev.

Če sklepam po sebi, se Mobitelu v prihodnosti ne piše dobro. Sploh, če ne misli poceniti svojih storitev in začeti upoštevati konkurence, ki vsak dan preseneča z novimi akcijami in popusti. Mobitel pa izgublja uporabnike.

Moje mnenje pač.

Ko sem danes malo brskal po Mimovrstah, sem naletel na nekaj presenetljivega. Glede HD kamere namreč. Že vsaj zadnje pol leta se govori o tej novi tehnologiji, ki naj bi (seveda tudi je) prinesla nove razsežnosti in ločljivost posnetkov za vsakogar. Vendar, kot sem omenil, sem danes naletel na nekaj nelogičnega.

Primerjajmo običajno Mini Dv kamero Sony in HD kamero istega proizvajalca:

Pri opisu Mini DV kamere zasledimo:

Kamera se lahko pohvali s senzorjem CCD z ločljivostjo 800.000 pik in objektivom Carl Zeiss® Vario-Tessar® s 40-kratnim optičnim zoomom ter 2000-kratnim digitalnim zoomom. Da pa bodo vaši posnetki resnično dobri, imate na voljo še Super SteadyShot za izboljšano stabilnost fotografij in videa.

Za HD kamero pa so napisali:

Kamera se lahko pohvali s senzorjem CCD z ločljivostjo 800.000 pik in objektivom Carl Zeiss® Vario-Tessar® s 40-kratnim optičnim zoomom ter 2000-kratnim digitalnim zoomom. Da pa bodo vaši posnetki resnično dobri, imate na voljo še Super SteadyShot za izboljšano stabilnost fotografij in videa.

Bistvo je torej, da sta opisa kamere identična.

Seveda ob podrobnem pregledu ostalih karakteristik (spodaj sta sliki) vidimo, da razlika med kamerama obstaja, nenazadnje HD snema na trdi disk in ne na Mini DV kasetke, razlika je tudi v avdio sistemu, merah ter masi in seveda v priloženi opremi. Vendar to so izredno majhne razlike.

Naj vas torej vprašam;

Ali samo zaradi tdega diska ob nakupu “HD kamere” plačamo čez 200€ več in kje naj bi bila tista strašna resolucija?

Hja. Žal ne. Pa ne, da mam kej proti njej, ampak očitno sem bolj družbosloven človek. Pa sem res? Sem. Ampak fiza in kema mi gresta vseeno čisto super. Sploh v primerjavi z matematko. Mi gresta briljantno. Torej bi bilo bolj prav, da rečem, da sem ne-matematični človek. Ja, to bo to.

Ampak tega ne štekam. Čeprav se mi je matematka že lani, v devetem, zdela kar težka, letos, v prvem, opažam, da tisto ni bilo nič. (Veliko vejic, kaj? Ja, to mi gre.) Skratka… Naš dragi profesor Hajdi - Samo Hajdinjak (pazite na ostrivec na zadnjem a!) je zahteven. Zahtevna je njegova matematika. Vendar razlaga odlično. Fenomenalno. Občudejem ga. Njega in vse, ki ko zagledajo račun brez problema poprimejo za svinčnik in pravilno izračunajo še tako težak račun. Ne razumem popolnoma, vendar se mi zdi, da “matematični osebki”, če jih tako poimenujem, vidijo v prihodnost. Točno namreč vejo, kaj bodo naredili po treh korakih računanja in si vse vnaprej zamislijo…

Skratka, Hajdi pravi, da če sproti rešuješ domače naloge in spremljaš pri urah, imaš najmanj 3. Žal, vsaj pri meni, ni tako. Izpoljnujem vse zgornje pogoje in vendar je moja trojka zelo majava in kaže bolj na 2.

Ta matematika je na splošno velik problem na gimnazijah. Poznam ogromno ljudi, ki imajo težave samo z matematiko. Ne vem, zakaj je ravno matematika tak problem. Vsem nam. Pač. Ampak zato še nismo neumni.

Tako pač je. Kaj čmo jokat. Tolažim se s tem, da nisem edini, ki mu ne gre in da so tudi mnogi, ki jim gre še slabše. Tiste s peticami pa kar odmislim (ane Franko?).  Grem se učit. V sredo pišemo.

Ubistvu grem zdele spat. Jutri bo čas za matematiko.

En matematični pozdravčič (kot bi rekel Drobči(pa smo že pri geografiji in dvojnih oklepajih…))!

Pa da smo si na jasnem - tokrat ne mislim nagrade, ki si jo bo prislužil tekmovalec, ki bo v “medvojni luknji” oz. razkošnem stanovanju zdržal do konca - torej kar 92 dni, vendar zaslužek, s katerim se bohoti Pro Plus, ki ima pod okriljem Pop Tv in Kanal A in je odkupil licenco za Brotherja.

Javno dostopni podatki in cenik predvajanja oglasov, od katerih komercialka “živi”, te kar malo presunejo. Začnimo: cenik je zastavljen glede na sekunde, koliko oglas traja in običajno je to trideset sekund. Lahko bi rekli; čas je denar. Dobesedno - 30 sekundni oglas med Vzemi ali pusti stane 3100 evrov, Trenja oglaševalce stanejo 3400 evrov, Preverjeno pa 3800 evrov. Big Brother je trenutno vreden 3200 evrov. Vendar ti podatki ne pomenijo nič, dokler ne izračunamo, koliko oglasov omenjena televizijska hiša dejansko prikaže. Osredotočimo se na posamezno oddajo in razmislimo; Med enourno oddajo se ponavadi zvrstijo štirje oglasno bloki, ki običajno trajajo 5 minut, t.j. 300 sekund. Za primer vzemimo absolutnega zmagovalca, najdražjo oddajo omenjene televizije, to je As ti tud not padu. 30 sekundni oglas namreč stane kar 4500 evrov.

Računajmo: 8 oglasnih blokov x 10 oglasov na blok(300s : 30s = 10) x 4500 evrov, kolikor stane 30 sekundni oglas. Rezultat je sledeč: Ena oddaja As ti tud not padu je vredna kar 360 000 evrov.

Presunljivo? Najbrž. Vsaj za večino. Sicer pa ne smemo pozabiti na stroške, ki jih mora oddaja, z - očitno razumnim zaslužkom - pokriti. Velja omeniti tudi, da zgornje cene veljajo za mesec marec in vanje še ni vštet DDV.

Torej - naslednjič, ko vašo priljubljeno oddajo prekinejo sitne reklame, pomislite, kakšen denar se pretaka za njimi.